Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
"Ni prav, da ljudi sodimo na podlagi obleke in tega, kaj nosijo na glavi. Pomembno je, kakšen je nekdo kot oseba, ali prisega na temeljne človeške vrednote, kot so dobrota, poštenost, sočutje." Tako pravijo Azra, Seda in Nesrin, tri muslimanke, ki živijo v Sloveniji in so se odločile nositi naglavno ruto kot simbol njihove vere. Zgolj zaradi enega kosa oblačila so bile soočene z vrsto predsodkov, tudi pri iskanju službe, ne le na ulici. Eni od njih se je celo odrekla družina. O razlogih, zakaj so si nadele naglavno ruto, kako se spopadajo z zmerljivkami, napadi nanje in kaj jim pomeni naglavna ruta, smo se pogovarjali pred svetovnim dnevom hidžaba (naglavne rute), ki ga po svetu obeležujejo dvanajsto leto. "Odločitev, da si nadeneš naglavno ruto, mora biti samo tvoja. Ne prisila, da jo nosiš, kot tudi pritisk, da jo snameš, nista dobra rešitev," sporočajo sogovornice, ki so tudi članice Društva za medkulturni dialog.
"Nositi naglavno ruto ni lahko. Če se zanjo ne bi odločila zavestno, po lastni volji, tega ne bi zmogla," pove Nesrin, gospa srednjih let, ki se je v Slovenijo priselila skupaj z družino pred desetletjem in pol. Industrijska inženirka, ki je v domovini, v Turčiji, delala v različnih podjetjih, tudi v menedžmentu, pri nas dela, primernega njeni izobrazbi, ni našla, zato imata podjetje skupaj z možem.
"Nihče mi ni rekel, a dalo se je čutiti, da je ruta ovira. Pa ne le pri iskanju službe. V preteklosti, ko sem prišla v Slovenijo in sem bila ena redkih žensk z naglavno ruto, so vame, še posebej, ko so me videli za volanom avtomobila, strmeli, kot da bi bila z drugega planeta. Nedavno se mi je zgodilo, da je v eni od trgovin druga nakupovalka od mene zahtevala, da si pri sadju nadenem rokavice, čeprav je bilo zraven še vsaj deset drugih kupcev in nihče ni nosil rokavic. Žalostno je, da se tudi nihče ni odzval na ravnanje omenjene gospe," povzame svoje izkušnje. In doda, da se ji tovrsten primer ni zgodil prvič.
Izkušnje Azre, Slovenke, ki si je naglavno ruto nadela pri 29 letih, niso kaj veliko drugačne. "Še posebej nesramne znajo biti starejše gospe. Nekatere so me žalile: A moraš to imeti, te ni sram, ti umazanka." "Kdaj je kdo tudi pljunil za mano," pove medkulturna mediatorka, ki se je tudi zato, ker mora delati, odločila za nekoliko drugačen način nošenja rute od sogovornic. (Ruto ima zavezano okoli glave, medtem ko si vrat zakriva z drugo ruto op.p.) Pa kljub temu zdaj že tretji mesec išče novo službo. "Še nikoli je nisem tako dolgo iskala. Sprašujem se, ali bi bilo dobro z življenjepisa, ki ga pošiljam potencialnim delodajalcem, sneti fotografijo," izpostavi trenutne dileme in težave.
Seda, učiteljica turškega jezika, se je z islamofobijo soočila po preselitvi iz Turčije na Poljsko, kjer so prijateljičinega moža celo zabodli. V Sloveniji ima za zdaj edino neprijetno izkušnjo iz bolnišnice, kjer je bilo osebje do nje neprijazno, navkljub temu, da ni imela nobenih posebnih želja ali zahtev, je še povedala.
Kaj piše v Koranu?
V Sloveniji živijo muslimani že najmanj dobro stoletje. Večinoma prihajajo iz Bosne, delež jih je tudi iz drugih držav nekdanje skupne domovine Jugoslavije, vse več jih prihaja tudi iz drugih delov sveta. Odločitev, ali si bo muslimanka nadela naglavno ruto, je stvar vere in tradicije. V muslimanski sveti knjigi Koranu v 24. suri piše: "In reci vernicam, naj (...) nikomur ne pokažejo svojega okrasja in svoje lepote, razen tistega, kar se običajno vidi, (...) nikomur razen svojim možem ali svojim očetom (...)".
Po slovenskih ulicah in različnih javnih institucijah ne vidimo pogosto žensk z naglavno ruto - hidžabom, le redke so tiste, ki nosijo nikab - ogrinjalo, ki pušča vidne le oči - ali čador, pa še to so običajno turistke.
Vprašanje nošenja rute v zdravstvu pod lupo varuha človekovih pravic
Z vprašanjem nošenja naglavne rute kot verskega simbola so se v uradu varuha človekovih pravic na sistemski ravni ukvarjali leta 2021 in tudi leto pozneje. Na urad se je obrnila oseba, ki je želela opravljati pripravništvo v eni od splošnih bolnišnic, a so jo iz slednje obvestili, da jo bo pri delu morala sneti, ker se na "ruto zbirajo virusi in bakterije in da na tak način preprečujejo okužbe". Varuh je, potem ko je preučil dve sodbi Sodišča EU - v katerih je bilo zapisano, da lahko ukrep prepovedi podjetje sprejme v luči politike nevtralnosti, torej le na način, ko prepove delavcem vsakršne vidne znake "političnega, filozofskega ali verskega prepričanja"; želja stranke, da se ne sooči z zaposlenim s pokrivalom, to ni - pozval ministrstvo za zdravje, da to vprašanje uredi sistemsko. To je storil dvakrat, saj so prejeli še en tovrsten primer prijave, a na ministrstvu priporočilu niso sledili, in se problem prepušča individualnim obravnavam, kar v uradu varuha označujejo "kot nezadostno in pravno problematično".
Leta 2024 je varuh obravnaval tudi pobudo domnevne diskriminacije študentke na praksi Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu. Varuh se je sklical na primer iz leta 2021, v katerem je ugotovil, da higienski razlogi sami po sebi ne morejo biti temelj prepovedi nošenja naglavne rute, če je ta vključena v vsakodnevno preoblačenje in pranje pri izvajalcu dejavnosti. Spomnil je tudi na zakon o visokem šolstvu, ki zagotavlja enako obravnavo ne glede na narodnost, raso, vero ...
Po ukrepanju so prek ministrstva za visoko šolstvo dosegli, da je omenjena fakulteta spremenila svoj pravilnik v delu, ki predpisuje uniformo pri kliničnem usposabljanju. Dodali so, da je dovoljeno nošenje rute, ki je iz pralnega materiala na 90 stopinjah Celzija. "Ruta ne sme biti ohlapna in mora biti zataknjena za ovratnik zgornjih oblačil."
"Celo mož me je vprašal, ali si jo bom dejansko nadela!"
Azra je odraščala v narodnostno mešani družini. Mama je Slovenka, oče Črnogorec iz Sandžaka, islama doma niso nikoli prakticirali. Celo osnovno šolo je hodila v katoliško cerkev, le babica po očetu ji je v času poletnih počitnic citirala koranske sure, ki so se ji tako vtisnile v spomin.
"V osnovni šoli so me zmerjali z Bosanko, saj sva bili s sošolko edini, ki sva imeli priimek na -ić." Azra se je svojih korenin in identitete, tako kot tudi številni Bošnjaki, živeči v Sloveniji, začela bolje zavedati šele v času divjanja vojne na tleh nekdanje Jugoslavije.
Začela je raziskovati islam. Pozneje, ko je prek bodočega moža, Turka, ki prihaja iz sekularne družine, spoznala gospoda, ki ji je, kot pravi, med pogovori odprl še številne druge uvide v vero, je leta 2005 začela prakticirati vero tudi skozi molitve, petkrat na dan. Dve leti pozneje si je nadela naglavno ruto.
"Zbrala sem pogum in si jo nadela, saj jo razumem kot vez z Bogom. S tem mu izkazujem spoštovanje," pravi, čeprav prizna, da odločitev ni bila lahka za njene bližnje. Družina, v kateri je odraščala, se ji je zaradi tega odrekla.
"Celo mož me je vprašal, ali bom res to naredila, saj se je zavedal morebitnih neprijetnih odzivov." Soprog jo podpira, kakor tudi otroci; dve hčerki sicer prakticirata vero, a rute ne nosita. Sin, čeprav še otrok, je ponosen nanjo in jo velikokrat tudi v javnosti objame.
Nesrin je odraščala v krajih nedaleč od turško-sirske meje v tradicionalni družini, ki, po njenih besedah, ni bila ne preveč verna ne liberalna. Njena mama je nosila ruto, kot so jo včasih pri nas nosile ženske, zavezano pod brado. "Nikoli nisem čutila pritiska družine, da bi si jo morala nadeti. Ko sem molila, sem si jo nadela, pozneje sem jo začela nositi tudi v javnosti." Spomni se, da so tudi njo starši vprašali, ali je prepričana o svoji odločitvi.
Na univerzi prva tri leta ni bilo težav, zaradi političnih sprememb, po katerih so oblasti prepovedale rute v javnih institucijah, je zadnje leto študija ni nosila. Spomni se, da se zaradi tega ni počutila dobro.
Prisila ne v eno ne drugo smer ni dobra
"Čutila sem se prisiljeno sneti jo, zato nimam lepih spominov na tisti čas. Ni dobro, če si prisiljen v nošenje rute, a tudi prisila, da jo snameš, ni dobra," pravi Nesrin tudi v luči nasilja teokratske oblasti, ki so ga ne le v Iranu, temveč tudi v nekaterih drugih državah po svetu deležne ženske, ki se jih želi prisiliti ne le k nošenju rute, temveč tudi drugih oblačil, kot je nikab ali burka (pokrivalo, ki ima celo čez oči mrežo in ga zahtevajo talibanske oblasti v Afganistanu op. p).
Seda, najmlajša med njimi, je v bližini turške prestolnice odraščala v verni družini. "Vse, kar me je zanimalo v zvezi z vero, sem lahko vprašala. V nošenje rute nisem bila prisiljena, sama sem se tako odločila." Tudi ona je v času srednje šole morala na zahtevo oblasti v šoli sneti ruto, a ker je bila to dekliška verska šola, ji to ni predstavljalo težave. "S tem, ko si nadenem ruto, izkažem skromnost, ponižnost do Boga," pravi.
1. februar, svetovni dan hidžaba
Na pobudo Nazhme Khan, Američanke bangladeškega porekla, je bil leta 2013 uveden svetovni dan hidžaba. Ta dan je namenjen ozaveščanju o hidžabu kot obliki izražanja vere, kulturne identitete in svobode izbire, namenjen pa je tudi boju proti islamofobiji in diskriminaciji muslimanskih žensk, ki se odločijo za nošenje pokrivala. Obeleževanje omenjenega dne je naletelo tudi že na kritike. Maryam Namazie, britansko-iranska sekularistka in borka za človekove pravice, trdi, da je tovrstno obeleževanje hidžaba "oblika zatiranja". Kanadska aktivistka Yasmine Mohammed je leta 2018 začela s kampanjo #No Hijab Day kot odgovor na svetovni dan hidžaba.
Odločitev mora biti svobodna, sprejeti jo mora posameznica sama
Vse tri poudarjajo, da biti dobra vernica v prvi vrsti pomeni biti dober človek, ki spoštuje univerzalne zapovedi; ne kradi, ne laži, bodi sočuten ... Prav tako poudarjajo, da si ne nadenejo rute, kot trdijo nekateri, da ne bi s svojimi čari dražile moških. "To sploh ne drži, in tega tudi ne zapoveduje vera," pravi Azra. "Ruto si nadenemo v znak spoštovanja do Boga," so si enotne.
Na vprašanje, kako razumejo prepovedi nikabov v nekaterih državah EU, so si prav tako enotne. "Nikab in burka nista stvar vere, ta jih ne zapoveduje. To je stvar tradicije," pove Azra in doda, da se je treba, če prideš v neko novo okolje, prilagoditi pravilom tamkajšnje družbe. Nesrin pravi, da se sama vsekakor strinja s prepovedjo, kadar je ta potrebna zaradi varnosti, sicer pa je prav zaradi že omenjene prisile zadržana do popolne prepovedi.
Vse tri menijo, da si ženska, ko se povsem zakrije, onemogoča vključevanje v družbo. In poudarjajo, da se vsaka posameznica mora sama odločiti, ali se bo pokrila ali ne. K temu je ne sme nihče prisiliti, tudi mož ali družina ne.
Pri sprejemanju različnosti bi, so prepričane, lahko veliko naredili tudi mediji, ki pa, tako Nesrin, pogosto še spodbujajo islamofobijo in širijo sovraštvo. Če zagreši nekaj slabega, nesprejemljivega nekdo, ki se ima za muslimana, mediji to označijo za muslimanski terorizem, četudi dejanja nimajo nobene zveze z vero. "Kadar podobno dejanje naredi nekdo, ki je krščanske vere, ga bodo razglasili za neuravnovešenega," doda Nesrin.
Jutri bo objavljen še članek o prepovedih nošenja naglavne rute, nikaba in burke v nekaterih evropskih državah, s pojasnili dr. Anje Zalta, sociologinje religije o tem, zakaj je naglavna ruta strelovod za napade na žensko svobodo in zgolj vrh ledene gore poskusa patriarhalnega obvladovanja ženskega telesa.
